Ob smrti bližnjega se kristjani poslavljamo v veri, da smrt nima zadnje besede. Cerkveni pogreb izraža spoštovanje do pokojnika, molitev zanj in upanje v vstajenje. Žalujočim želi prinesti tolažbo ter jih povezati z župnijskim občestvom.
Pogreb ni zakrament, temveč zakramental oziroma cerkveni obred. Vodi ga lahko škof, duhovnik, diakon ali za to pooblaščeni cerkveni sodelavec.
Ob smrti svojca naj se domači najprej obrnejo na pogrebno službo, nato pa čim prej tudi na župnika. Skupaj se dogovorijo o:
- datumu in uri pogreba;
- pogrebni sveti maši oziroma maši zadušnici;
- molitvi ob pokojniku;
- poteku slovesa in pogrebnega obreda;
- svetopisemskih berilih, prošnjah in morebitnem sodelovanju svojcev;
- drugih krajevnih in župnijskih navadah.
Za pogovor so koristni podatki o pokojniku, datum in kraj rojstva ter smrti, naslov bivanja in podatki o prejetih zakramentih. Svojci lahko župniku predstavijo tudi pokojnikovo življenjsko in versko pot, da bo slovo bolj osebno.
Katoliška Cerkev dopušča pokop telesa in žarni pokop, pri čemer se pepel pokojnika praviloma položi v grob ali drug blagoslovljen prostor. Raztros pepela ni v skladu s cerkvenimi smernicami za krščanski pogreb. Slovenska škofovska konferenca
V dneh žalovanja niste sami. Župnik in župnijsko občestvo vam želita stati ob strani z molitvijo, sočutjem in krščanskim upanjem.