Ljubenske potice oziroma butare so izvirna in živa dediščina Ljubnega ob Savinji z začetki v 19. stoletju. Na cvetno nedeljo domačini k blagoslovu prinašajo pestre, iz naravnega zelenja izdelane podobe iz vsakdanjega, verskega in živalskega sveta. Vsaka potica je hkrati ustvarjalna mojstrovina in simbol: po zunanji podobi govori o domačem življenju, veri, naravi ter povezanosti človeka z Bogom.
Več fotografij najdete na naslednji povezavi.
Več kot 110 različnih motivov
Med letoma 1976 in 2005 so na podlagi fotografij in opazovanj našteli kar 110 različnih motivov. Ti izvirajo iz več vsebinskih sklopov:
- iz krščanskega življenja: križ, monštranca, kelih, mašna knjiga, Sveto pismo, rožni venec, kadilnica, škofovska palica, svečnik, zvon, bandera, oltar, raglja, sveča in orgle;
- iz kmečkega in vsakdanjega življenja: plug, brana, kosa, grablje, vile, cepin, mlin, lestev, likalnik, koš, klini, splav, cepec, mlatilnica, vodnjak, metla, petrolejka, rešeto, trlica in rifelj;
- iz družinskega in glasbenega življenja: harmonika, citre, kitara, trobenta, bobni in gosli;
- iz naravnega in živalskega sveta: ovca, zajec, riba, planinski orel, veverica, polh, sinica, ruševec in kača.
Cvetnih potic oziroma butar ne nosijo le otroci, temveč tudi odrasli. Izdelujejo jih skrbno in natančno, z velikim ponosom ter hvaležnostjo za dar umetniškega ustvarjanja. Ljubenske potice tako niso le del praznovanja cvetne nedelje, ampak tudi izraz krajevne identitete, verskega izročila in ljudske ustvarjalnosti.
Začetek izročila: Jože Poličnik
Proti koncu 19. stoletja, predvidoma leta 1887, je Jože Poličnik, preužitkar v Juvanici in doma v Teru, navdihnjen z božjim duhom ter z občutkom za tesno, nevidno vez med človekom, simbolom in Bogom, izdelal prvo »potico« – butaro oziroma presmec. Znamenje iz vsakdanjega kmečkega življenja je na cvetno nedeljo prinesel k blagoslovu.
Takratni župnik je po pripovedovanju Juvaničke tete, ki ga danes posreduje njen nečak Jože Hudej, menda pripomnil: »Glej, Jože pa je naredil maškaro.« Izdelovalca pripomba ni prestrašila. Sklenil je, da bo naslednje leto naredil nekaj, česar ljudje ne bodo pozabili, in zagrozil, da bo pripeljal kravo.
Cerkveni ključarji so se odločili, da mu bodo ta podvig preprečili. Toda pri Batlnovem mostu so zagledali lepo izdelano potico: Jože je res oblikoval figuro krave, simbola domače živali. Ob pogledu nanjo so premislili in mu dovolili, da jo prinese k blagoslovu. Novega župnika Jožefa Dekortija so Jožefovi simboli tako prevzeli, da ga je večkrat kar pričakal na trgu pred cerkvijo.
Pričevanje fotografije iz okoli leta 1912
Število izdelovalcev različnih vrst potic se je počasi večalo. O tem priča ena najstarejših znanih fotografij, predvidoma iz leta 1912.
Na njej so od leve proti desni:
- Farovški Janez, hlapec v župnišču, z navadno butaro.
- Prvi Božičev poba z navadno butaro.
- Drugi Božičev poba s potico bobnom v rokah.
- Župnek, ki na hrbtu nosi butaro z ručami.
- Jože Poličnik – Juvanički (rojen 15. 3. 1867, umrl 11. 10. 1937), avtor izdelovanja figur in potic, z brusilnico pred seboj; ta je bila nujno potrebno orodje vsake domačije.
- Janez Hudej – Juvaničnik (rojen leta 1905, na fotografiji star šest ali sedem let) s potico kot simbolom Srca Jezusovega.
- Spredaj Franc Kopušar – Dobrovnik s potico v obliki krušnega loparja.
- Zadaj Božičev s potico v obliki bandera, s sliko angela v sredini in okrašenim križem na vrhu.
- Henrik Kumprej – Globočki Riha s potico bobna, okrašenega s križem, ter s tolkali v rokah.
- Mrčinkov Miklavž s tri metre visoko butaro v desni roki.
Ralo, kolovrat in ustvarjalnost domačinov
Med posebnostmi izdelovanja potic za cvetno nedeljo, ki so se jih domačini dolgo dobro spominjali, je bilo tudi ralo oziroma plug. Murčevi fantje s Primoža in njihovi svaki so ga iztesali iz debla, najverjetneje leta 1925, v naravni velikosti ter ga prinesli k blagoslovu. Eden izmed njih je iz lesa izdelal še kolovrat, ga obdal z bršljanom in ga na Placu pred cerkvijo celo vrtel.
Ti prvi simboli, znamenja in potice so morali biti izjemno enkratni, zgovorni, privlačni, naravni in vsakdanji – tesno povezani z življenjem človeka. Prav zato so navdušili tudi druge kristjane, da so jih začeli posnemati in ustvarjati nove oblike.
Ruševec – film o izdelovanju potice
Leta 1990 je Andrej Mlakar iz Šoštanja študijsko posnel film o izdelovanju potice, simbola iz živalskega sveta, z naslovom Ruševec. Film je preveden v nemščino, angleščino in francoščino. V njem Maks Tostovršnik s Tera, prvovrsten izdelovalec enkratnih potic, prikaže upodabljanje planinskega ptiča ruševca.
Tako kot vsako drugo potico tudi ruševca prinese k blagoslovu. Po končanih svetih obredih v cerkvi blagoslovljeno potico obesi na drevo, manjše dele pa položi še na dile oziroma podstrešje, na njivo in na vrt. Na veliko soboto in na velikonočno jutro s tlečim zelenjem pokadi hišo, hlev in njive; enako ravna tudi na kvatrne sobote, za binkošti, božič in ob drugih prazničnih priložnostih.
Cvetna nedelja: vera, pozdrav in simbol
Ljubenske potice so povezane s pomenom cvetne nedelje. Množica odraslih in otrok je pred dva tisoč leti navdušeno pozdravljala Jezusa z vzkliki: »Hozana, Davidovemu sinu! Blagoslovljen, ki prihaja v Gospodovem imenu! Hozana na višavah!« (Mt 21,9b). Pred Jezusa so polagali svoje plašče in veje.
Tudi danes lahko človek na Ljubnem ob Savinji z vero v srcu pozdravi svojega Odrešenika s pestrimi oblikami, simboli, poticami in butarami.
Simbol kot vez med vidnim in nevidnim
Duhovnik Alojzij Slavko Snoj je v uvodnem komentarju h knjigi Odkrivajmo simbole Alfonsa Rosenberga zapisal, da je imel človek na začetku za simbol določen predmet, ki ga je prelomil na dva dela. To je bil lahko kos keramike, lesa ali kovine z vrezanim reliefom. Čeprav je bil prelomljen, sta dela nujno še vedno spadala drug k drugemu, se »iskala« in ob ponovni sestavitvi dobila prvotni pomen in sporočilo.
Dva razlomljena dela lahko hranita domačin in popotnik, lastnik in dolžnik, dva romarja ali prijatelja, ki se za dolgo razhajata. Ko se po času znova srečajo, s sestavljanjem dveh delov istega spominskega predmeta – simbola – prepoznajo svojo povezanost, prijateljstvo in istost oziroma identičnost. Prelom, ki je predmet nekoč razdružil, postane mesto ponovnega združenja in razpoznavanja.
Pri starih Grkih so bili simboli znamenja, po katerih so starši prepoznali otroke, če so bili od njih ločeni. Po analogiji so postopoma postali simboli tudi druga znamenja, gesla in podobe. Simbol hkrati združuje in razdružuje: obsega oba pojma, spominja na skupnost, ki se je razdelila in se lahko znova združi. Vsak simbol ima danes dve obvezni sestavini – vidno zunanjost in prikrito resničnost. Po vidni zunanjosti slutimo globok notranji pomen.
Zgodovina kaže, da lahko simbolično vrednost dobi skoraj vsak predmet: naravni predmeti, kot so kamen, kovina, drevo, cvet, sad, žival, izvir, reka, ocean, gora, dolina, planet, ogenj in strela, pa tudi abstraktni pojmi, na primer geometrični lik, število, ritem ali ideja. Kadar ljudje občujejo s simboli, se zavestno umikajo enoumju in suhoparnim abstraktnim besedam, da lahko simbol spregovori v svoji večplastni, topli in občečloveški govorici. (Prim. J. Chevalier, Rječnik simbola, Zagreb 1983, XI.)
Človek kot simbolično bitje
»Človek je bitje znamenj,« začenja Anton Trstenjak razmišljanje o človeku kot simboličnem bitju. Edino človek simbole dojema in razlaga: njihove posamezne dele »postavlja skupaj«, da ga nagovorijo in mu nekaj pomenijo. Simbolično bitje je že zato, ker ga lahko razlagamo in primerjamo z drugim človekom, s katerim navezuje medsebojne odnose.
Človek pa je simbolično bitje tudi zato, ker s svojim bitjem in žitjem razodeva prototip, iz katerega je izšel. V življenju ga išče in z njim lahko ustvarja razmerja po prvotni, enoviti zamisli. Človek tako na neki način simbolizira svoj nevidni prototip – Boga. V polnosti ga predstavlja Jezus iz Nazareta, podoba nevidnega Boga (prim. Kol 1,15). Trstenjak človeka pogosto obravnava kot simbolično bitje, saj je simboličnost »ključni pojem človeške psihologije«. (Anton Trstenjak, V znamenju človeka, Tinje 1973, str. 33.)
Alfons Rosenberg nas vodi po prvih, prepotrebnih stopnicah k vhodu v veličastni svet simbolov, ki človeka obdajajo in mu s svojo skrivnostno govorico šepetajo sporočilo upanja tudi v današnjem času. Pojasnjuje, kako simbol nastane, deluje in se preoblikuje, ter vodi k prasimbolom – soncu, mesecu, oblaku, ognju, očesu in zemlji. Teh simbolov ni mogoče izvesti iz nobenih drugih, predhodnih; zato so podlaga vsega, kar si človek lahko predstavlja.
Dodatna literatura in dokumenti
Odlok o razglasitvi izdelovanja ljubenskih potic za živo mojstrovino državnega pomena