Knjiga: Ljubenske potice - Karolina Vrtačnik

ODLOK o razglasitvi izdelovanja ljubenskih potic za živo mojstrovino državnega  pomena   ...več

              LJUBENSKE   “POTICE”   -   BUTARE    na   CVETNO NEDELJO

Proti koncu prejšnjega stoletja, verjetno leta 1887, je Jože Poličnik - preužitkar v Juvanici, doma v Teru,  navdihnjen z božjim duhom in z občutkom za tesno nevidno vez med  človekom, simbolom in Bogom naredil “POTICO” (butaro, presmec), znamenje iz vsakdanjega kmečkega življenja in jo prinesel na cvetno nedeljo k blagoslovu.

Čeprav je takratni župnik, kot danes  posreduje pripovedovanje svoje Juvaničke tete nečak Jože Hudej,  menda rekel: “Glej, Jože pa je naredil maškaro”, se izdelovalec Jože ni ustrašil pripombe, ampak je sklenil, da  naslednje leto naredi nekaj, kar si bodo ljudje zapomnili. Grozil je, da bo pripeljal kravo. Cerkveni ključarji so sklenili, da mu ta podvig preprečijo, a pri Batlnovem mostu si ob pogledu na lepo izdelano potico - naredil je res lepo oblikovano figuro, simbol domače živali,  kravo - premislijo ter mu dovolijo, da jo prinese k blagoslovu. Novega župnika Jožefa Dekortija so Jožefovi simboli tako prevzeli, da ga je večkrat kar pričakal na trgu pred cekvijo.  

Naslednja posebnost izdelovanja potic za cvetno nedeljo, ki se je domačini še dobro spomnijo, je ralo (plug) katerega so iztesali Murčevi fantje s Primoža in njihovi svaki iz debla (verjetno leta 1925) v naravni velikosti ter ga prinesli k blagoslovu. Eden izmed njih je naredil iz lesa kolovrat, ga obdal z bršljanom ter ga na Placu pred cerkvijo celo vrtel.

Leta 1990 je Andrej Mlakar iz Šoštanja študijsko posnel film (preveden je v nemščino, angleščino in francoščino) o izdelovanju potice, simbola iz živalskega sveta, z naslovom Ruševec. Maks Tostovršnik s Tera, prvovrsten izdelovalec enkratnih potic, prikaže v filmu upodabljanje planinskega ptiča - ruševca. Kot vsako drugo potico ga prinese k blagoslovu. Po končanih svetih obredih v cerkvi blagoslovljeno potico obesi na drevo, manjše dele potice še položi na dile (podstrešje), na njivo, vrt, na veliko soboto in veliko noč zjutraj s tlečim zelenjem pokadi v hiši, hlevu in po njivah. Prav tako na kvatrne sobote, za binkošti, božič...

Posebnost prvih simbolov, znamenj, potic, je morala biti tako zelo enkratna, zgovorna, privlačna, naravna, vsakodnevna, tesno povezana z življenjem človeka,  da je navdušila še druge kristjane k posnemanju in novemu ustvarjanju.

Če je množica odraslih in otrok pred dva tisoč leti od navdušenja nad Jezusom pozdravljala svojega prijatelja z vzklikom: “Hozana, Davidovemu sinu! Blagoslovljen, ki prihaja v Gospodovem imenu! Hozana na višavah!” (Mt 21,9b) polagala svoje plašče ter veje na pot pred Jezusa, potem lahko tudi danes na Ljubnem ob Savinji človek z vero v srcu pozdravlja svojega Odrešenika s pestrimi oblikami - simboli - potic in butarami.

Število  izdelovalcev različnih vrst potic se je počasi večalo, o čemer priča ena najstarejših fotografij, najbrž iz leta 1912.

Od leve proti desni so: Farovški Janez - hlapec v župnišču z navadno butaro; druga dva sta Božičeva poba, prvi z navadno butaro, drugi s potico bobnom v rokah; četrti je Župnek, ki nosi na hrbtu butaro z ručami; peti je avtor izdelovanja figur, potic Jože Poličnik - Juvanički (r.15.3.1867, umrl 11.10.1937) z brusilnico pred seboj, ki je bila nujno potrebno orodje vsake domačije; šesti Janez Hudej - Juvaničnik (r.1905, na sliki star 6-7 let) s potico kot simbolom za Srce Jezusovo;  sedmi spredaj je Franc Kopušar - Dobrovnik s potico v obliki krušnega loparja; osmi zadaj Božičev s potico v obliki bandera s sliko angela v sredini in z okrašenim križem na vrhu; deveti Henrik Kumprej - Globočki Riha s potico bobna okrašenega s križem

ter z tolkali v rokah in deseti Mrčinkov Miklavž s tri metri visoko butaro v desni roki. 

Duhovnik Alojzij Slavko Snoj piše v uvodnem komentarju h knjigi Odkrivajmo simbole Alfonsa Rosenberga:

“Na začetku je imel človek za simbol določen predmet, ki ga je prelomil na dva dela. To je bil lahko kos keramike, lesa ali kovine, zaznamovan s kakim vrezanim reliefom. Ko ga je prelomil, sta oba dela še vedno  nujno spadala drug k drugemu, “se iskala” in zopet sestavljena zadobila svoj prvotni pomen in sporočilo. Dve osebi lahko hranita vsaka “svoj” razlomljeni del: domač človek in popotnik, lastnik in dolžnik, dva romarja, prijatelja, ki se razhajata za dolgo. Po določenem času, ko se snideta, ugotavljata svojo povezanost, prijateljstvo, istost (identičnost) s sestavljanjem dveh delov istega “spominskega” razlomljenega predmeta - simbola. Prelom, ki je nekoč predmet razdružil, postane mesto ponovnega združenja in razpoznavanja. Pri starih Grkih so bili simboli znamenja, po katerih so starši prepoznali svoje otroke, če so se ločili od njih. Polagoma so po analogiji postali simboli tudi mnoga druga znamenja, gesla in podobe. Simbol združuje in razdružuje, obsega oba pojma, spominja na skupnost, ki se je razdelila in se lahko zopet združi. Danes ima vsak simbol dve obvezni sestavini: vidno zunanjost in prikrito resničnost. Po vidni zunanjosti slutimo globok notranji pomen.

Zgodovina kaže, da lahko skoraj vsak “predmet” dobi simbolično vrednost, pa naj bo to naraven predmet, kot npr. kamen, kovina, drevo, cvet, sad, žival, izvir, reka in ocean, gora in dolina, planet, ogenj, strela itd., ali abstrakten, kot npr. geometrični lik, število, ritem, ideja itd. Ko ljudje med seboj občujejo s simboli, se zavestno umikajo enoumju in suhoparnim abstraktnim besedam, da bi zopet spregovoril simbol v svoji večplastni in topli občečloveški govorici.” (prm. J. Chevalier, Rječnik simbola, Zagreb 1983, XI).

“Človek je bitje znamenj”. Tako začenja A. Trstenjak svoje razmišljanje o človeku kot simboličnem bitju. Edino človek je simbolično bitje, ker edini simbole dojema in razlaga, njihove posamične dele “postavlja skupaj” tako, da ga nagovorijo in mu nekaj pomenijo. Simbolično bitje je človek že zato, ker ga lahko razlagamo in primerjamo z drugim človekom, s katerim navezuje medsebojne odnose. Simbolično bitje pa je tudi zato, ker s svojim bitjem in žitjem razodeva tisti prototip, iz katerega je izšel. V življenju ga išče in z njim lahko ustvarja razmerja po prvotni enoviti zamisli. Človek na neki način simbolizira svoj neviden prototip - Boga. V polnosti ga predstavlja Jezus iz Nazareta, ki je podoba nevidnega Boga (prim. Kol 1,15). Trstenjak pogosto obravnava človeka kot simbolično bitje, ker je simboličnost “ključni pojem človeške psihologije”.(V znamenju človeka, Tinje 1973,33).

Rosenberg pa nas vodi po prvih prepotrebnih stopnicah k samemu vhodu v veličastni svet simbolov, ki človeka obdajajo in mu s svojo skrivnostno govorico šepetajo sporočilo o upanju tudi v današnjem času. Pripoveduje nam, kako nastane simbol, kako deluje ter se preoblikuje.  Vodi nas nazaj do prasimbolov (sonce, mesec, oblak, ogenj, oko, zemlja), ki se ne dajo izvesti iz nobenih drugih, predhodnih. Zato so ti simboli podlaga vsega, kar si človek lahko predstavlja